Introduction from liner notes, in English

"There are No Finer People in the World":
Field recordings of folk songs from the Upper Savinja Valley

* Upper Savinja Valley is an area in Northern Slovenia, south of Carinthia and east of Upper Carniola, covering about 500 km2.*

The scholarly collecting of Slovene folk songs dates back to the 1770s. In 1839, Emil Korytko and Stanko Vraz published the first two collections of Slovene folk songs, but places and songs in the Upper Savinja Valley remained very poorly researched, and featured in publications until the end of the 19th century. At that time, folk songs from the Upper Savinja Valley were presented more extensively for the first time in a comprehensive collection Slovenske narodne pesmi (Slovene Folk Songs), edited by Karel Štrekelj, which was published in four installments between 1895 and 1923. Among 8,000 Slovene songs, some 69 were from various places in the Upper Savinja valley. About the same time, the Austrian education ministry endorsed the project Folk Songs in Austria and established the Committee for Collecting Slovene Folk Songs (Odbor za nabiranje slovenskih narodnih pesmi – OSNP), which operated between 1904 and 1927. During that time some 12,000 Slovene songs, including 170 (mostly with melodies) from the villages of Bočna, Ljubno and Luče in the Upper Savinja Valley, were collected by OSNP members Franc Kramar and Josip Korban.
From 1934 onwards, Slovene folk songs have been systematically collected, researched, studied and published by the Institute of Ethnomusicology SRC SASA, Ljubljana (Glasbenonarodopisni inštitut ZRC SAZU, Ljubljana – GNI). Villages in the Upper Savinja Valley were first visited by its member Tončka Marolt, who collected and made notes on 52 folk songs during her field study of dances in Luče. GNI acquired their first recording device in 1954 and soon after, in 1958, recorded 270 songs from Luče and the surrounding villages (Podveža and Podvolovljek), which to my knowledge are the first recordings of folk music from the Upper Savinja Valley. Since then, members of GNI have recorded extensively across the Upper Savinja Valley (Luče, Podveža and Podvolovljek, Solčava, Nova Štifta, Ljubno, Šmihel, Radegunda, Mozirje, Žekovec and Brezje), gathering 566 songs and 180 instrumental pieces. Some of the material (31 songs) was recorded in Luče in 1993 by the musicologist from Luče, Simona Moličnik. In addition to the mentioned material, GNI keeps in its archives various written records and smaller collections of folk songs from the Upper Savinja valley which were reported by singers themselves or by occasional amateur collectors.
This rich folk song tradition was also extensively recorded for the national radio show Slovenska zemlja v pesmi in besedi (Slovene Land in Song and Word) by Jasna Vidakovič. Since 1979, she has recorded about 97 songs and 55 instrumentals on her working visits to the Upper Savinja Valley, in the villages of Luče, Solčava, Ljubno, Konjski vrh near Luče and Šmihel. In addition, Jasna Vidakovič and the national radio participated in the production and publication of three cassettes and a CD with folk music from the valley: the cassettes Pevci iz Luč: Snočkaj sem v enem kraju biu / Singers from Luče: Last Night I Was in a Place (self-published, 1991), Visoka je gora: Solčavski godci in pevci / High Is the Mountain: Solčava folk musicians and singers (self-published, 1997), Ljudski godci z Ljubnega / Folk musicians from Ljubno (self-published, year unknown), and a double CD “Takšne ljubezni na svetu ni, kot sva jo imela jaz in ti”: glasbeno izročilo Luč ob Savinji, Slovenija / “There is no love on earth like you and me had”: musical tradition from Luče, Slovenija (published by the Municipality of Luče, 2002). With regard to this subject I must also mention a local researcher, historiographer, ethnographer and collector of folk material, Aleksander Videčnik, who, among his numerous publications, also published two books on folk music from the Upper Savinja Valley: Iz roda v rod: domači godci v Gornji Savinjski dolini / From generation to generation: local folk musicians in the Upper Savinja Valley (Nazarje: Mercator, Zgornjesavinjska kmetijska zadruga, 1991) and Zgornjesavinjčani od rojstva do smrti / People from the Upper Savinja Valley from birth to death (Mozirje : Zavod za kulturo, 1999). Both books include many folk songs (collected from many various sources), the latter also with some transcribed melodies.
The author of this text and CD has recorded folk music extensively in towns and villages across all seven municipalities of the region. I did most of the field work in 2000, 2001, 2006, 2007 and 2008 in the homes of folk singers and their relatives and friends. I recorded over one hundred folk singers and around 1,200 folk songs and tunes on MiniDisk, including 240 alpine dance quatrains (locally called zdravičke) and about 50 instrumentals (when producing and publishing this CD, I handed over the original recordings to the Institute of Ethnomusicology SRC SASA, Ljubljana for preservation and research). From the assembled material, I selected 108 examples of folk songs (including narrations) for this edition entitled Gorših ljudi na svetu ni / There are No Finer People in the World, which seek to present the folk song tradition of the Upper Savinja valley integrally, learnedly, and meaningfully. These field recordings were made outside of the primary functional context of folk songs performances, mostly because of the rare occasions for such situations and also because of the not ideal sound quality which is the result of such recording process. The songs were recorded during special recording sessions of from one to five hours of recording, singing and talking.
The title of the CD Gorših ljudi na svetu ni / There are No Finer People in the World is borrowed from the beginning of a song, the so-called “Luče anthem”, about the town of Luče and its inhabitants (see B/31). Otherwise, the words are not only about Luče people and their local pride, which says that there is no finer people in the world, but also about the inhabitants of all the towns and villages of the Upper Savinja valley, for which such local loyalty and confidence is common. This is reflected in various aspects of the social and cultural life of the people, and also through their folk music, which is more or less evident in the examples on this CD. The title also illustrates my respect, sympathy and inclination toward the people, especially toward all folk singers on the CD and to their virtue of singing and knowing so many folk songs.
This CD does not represent all forms of folk music found in the valley, but only vocal music, which is very rich and extensive. The songs on this CD originate either from the valley or they came there from other Slovenian regions and circulated and through local practices domesticated, modified and appropriated to the specific locality. They lived, and some still do, mostly in the wider social contexts of the Upper Savinja people, either in their rituals and annual customs or life cycle, or were part of their everyday life and were thus sung during and after work, at various social events and parties. Many rituals, customs and occasions here and elsewhere in Slovenia, with the advent of new and modern ways of life, either changed or died out, and with them, folk singing and songs. Only some of them are still sung at various social and entertainment occasions, or even live a “second life”, when local singers present them on stage. Other are not used any more, people have forgotten them or they have not been handed down to younger generations; but still a vast number of these “half-forgotten” songs live in the memories of many old people.
CD Gorših ljudi na svetu ni / There are No Finer People in the World includes plenty of still living and also half-forgotten folk songs, among which are some more and other less known, some very old and some younger, some very specific to the Upper Savinja Valley, and other variants of pieces known widely throughout Slovenia. The first CD contains songs exclusively related to the life cycle, while the second is more varied and moves through various thematic parts, types and genres. On both the songs range from the more jocular and bawdy to more serious, ritual, tragic and pious. Among them there are some carols and counting-based nursery rhymes, a toast, an old folk prayer and a folk tale, while all the songs are loosely connected with recordings of narrations of and conversations with some of the singers, which serve as illustrations and connections to the thematic parts of CD. Some of the recordings deliberately contain an introductory narration, an intermediary explanation of the singer or accompanying laughter, which should draw the listener closer to the atmosphere of the relaxed recording sessions and thus serve as valuable additional information.
The selection of songs was made with regard to content and formal criteria and also to the many ethnomusicological, textual and sociological characteristics and particularities of material, and considering a balance between male and female singers and local diversity. Although Slovenian folk singing is mostly multipart (except in the case of alpine dance quatrains, various folk musician’s songs, lullabies and other exceptions), the songs on the CD are often sung in one or two part harmony, mostly because the other singers did not know the song or simply because there were just one or two singers at the session. Folk singing was traditionally performed without instrumental accompaniment, while in the Upper Savinja Valley, mostly in the last few decades, folk singing has often been accompanied by accordion, which can also be heard on some examples on the CD.
Many songs on this CD have an interesting verse or musical structure, which often testifies to their relative old age. Four-tone (see A/41 in B/46) and five-tone (see A/2, A/23, A/39, A/40, B/7, B/8, B/26, B/29, B/38, B/41, B/49 and B/52) melodies of some songs are often used in children's or older songs. Older Slovenian folk songs are characterized by 5/4 or 5/8 rhythm (see A/13, A/16, A/18, A/23, A/26, A/47 and B/3) which can be made even more complex (see A/34, B/17, B/25 and B/30). The number of verses or lines in the strophe indicate the approximate age of the folk song, as non-strophic songs are the oldest, followed by one-line (see A/39, B/10 and B/52) and also two-line strophe songs (see A/3, A/16, A/23, A/47, A/50, A/51, B/7 and B/9; two line strophe songs with refrain: A/9, B/12 and B/22).
I would also like to emphasize a few seeming weaknesses of some songs and the technical nature of recordings. Some of the songs are not recorded in their complete form, either because the singer(s) forgot part of the lyrics or already learned them as such. There are also some instances of songs which are sung in not so clearly harmonious manner or there is a minor error or halt during the singing. The mainly older singers do not sing so much these days, so their voices or their memories are understandably a little weaker, but that should not diminish the value of their singing or recorded songs. Some, in spite of the small performance or technical insufficiencies, because of their other peculiarities and of their ethnomusicological value are nevertheless included in the selection. Moreover, field recording of folk songs rarely offers optimal conditions, so the microphone often registered other sounds and noises from the surroundings or there are some inevitable minor technical faults.
Finally, I would like to invite all the folk singers whom I could not record, or their relatives and friends, to contact me if they feel they could contribute to the preservation of folk music in the Upper Savinja Valley. I would come to record the songs in their homes. I am aware that there are many more people who sing well and know a lot of interesting, old and half-forgotten folk songs which would be worth recording and preserving for future generations to hear, if not to sing.
And finally, I would like to thank sincerely all those – still living or unfortunately some already dead singers – who were ready to accept me in their homes and to sing for me and thus help record and document numerous songs. With their important contribution, they helped preserve part of the valuable music tradition of the Upper Savinja Valley. This CD is dedicated to all of them!

David Verbuč



Recenzije :

TRADITIONES, št. 38/1, 2009 (strani: 332-333)
avtorica: Maša Marty

FOLKLORNIK, št. 5, 2009 (stran: 171)
avtorica: mag. Simona Moličnik

MUSKA, št. 9-10, 2008 (stran: 54)
avtorica: Katarina Juvančič

RADIO ŠTUDENT, Ljubljana, 89'3 MHz—oddaja Razširjamo obzorja, 19. 10. 2008, od 15.00 do 16.00; avtor Peter Kus.


TRADITIONES, št. 38/1, 2009 (strani: 332-333)
avtorica: Maša Marty

Gorših ljudi na svetu ni. Terenski posnetki ljudskih pesmi iz Zgornje Savinjske doline. Posnel, zbral in uredil David Verbuč. Založila Osrednja knjižnica Mozirje s soizdajatelji Glasbenonarodopisnim inštitutom ZR C SAZU in Društvom za raziskovanje popularne glasbe iz Ljubljane, 2008. Dve zgoščenki in spremljajoča knjižica.

Na dvojni zgoščenki Gorših ljudi na svetu ni. Terenski posnetki ljudskih pesmi iz Zgornje Savinjske doline etnomuzikologa Davida Verbuča so zbrane ljudske pesmi iz sedmih občin Zgornje Savinjske doline (Mozirje, Nazarje, Rečica, Gornji Grad, Ljubno, Luče in Solčava), posnete v letih 2000–2008. Avtor je v teh letih obiskal veliko pevk, pevcev in godcev ter objavil le slabo desetino posnetega gradiva, ki ga je uredil v več sklopih. Na prvi zgoščenki je predstavljena ljudska pesem skoz življenjski ciklus: od uspavank, otroških pesmic pa do pesmi, ki se pojejo ob čuvanju mrliča pesmi, ter tistih, ki opisujejo posmrtno življenje. Na drugi zgoščenki pa so nanizane razne pesmi: od obrednih do pripovednih, pivskih, pesmi o pitju in kajenju, vojaške pesmi, pesmi o poklicih, domačijske, plesne in pesmi iz sporeda godcev. Na koncu so dodane še »različne«. Prvo zgoščenko je avtor domiselno začel z govorom o »dobrih, starih časih, ko je bilo, kljub težkemu delu, veliko lepše kot danes«, z romantičnim opisom preteklosti, kar je poznano vsakomur, ki je kdajkoli snemal na terenu. Avtor je še na nekaj mestih med pesmimi in ritmiziranimi besedili vpletel pripovedovanje o življenju in ljudski glasbi včasih in nam s tem še bolj približal zgornjesavinjsko glasbeno življenje. Kakovost posnetkov je dobra in kaže, da je bilo zanjo opravljeno obsežno delo. Pri dokumentarnih posnetkih so okoliščine namreč velikokrat, če ne celo največkrat, nenaklonjene posnetkom, ki bi bili primerni za objavo. Videti je, da je avtor pri terenskem snemanju imel v mislih končen izdelek, saj piše, da so posnetki večinoma nastajali v za snemanje relativno dobrih okoliščinah, tj. ob srečanjih, namenjenih snemanju. David Verbuč je v skladu z etnomuzikološko prakso pri objavljenih pesmih tudi skrbno zapisal krstna in domača imena, leto rojstva pripovedovalcev, kraj in letnico snemanja.
Izbor pesmi prinaša slikovit pregled petja v Zgornji Savinjski dolini. Verbuč je na zgoščenko uvrstil pesmi, kakršne se pojejo po tem področju, oz. jih je posnel od živih interpretov. Čeprav med njimi prevladujejo razmeroma starejše pevke in pevci (najstarejša pevka je bila rojena leta 1911), so med njimi tudi precej mlajši, najmlajši med snemanjem še ni dopolnil dvajset let. Pesmi so starejše in mlajše, nekatere poznane v vsem slovenskem prostoru, nekatere pa bolj domače ali značilne za ožje okolje, nekaj med njimi je tudi pesmi poznanega ljudskega pevca Jurija Vodovnika. Avtor je na zgoščenko uvrstil vse, tudi novejše petje z instrumentalno spremljavo, saj izkušnje s terena pričajo, da je takšen način petja pevcem postal domač. Med petjem slišimo tudi jodlanje, način petja, ki ga slovensko ljudsko petje v preteklosti ni poznalo, pevci na zgoščenki so se ga naučili prek celovškega radia.
Pesmi so večinoma zapete tako, da je poslušanje prijetno, ne le za domačine in svojce posnetih, temveč tudi za poslušalce, ki v ljudski pesmi iščejo estetski užitek. Zgoščenki pa predstavljata tudi primerno gradivo za nadaljnje raziskave ali morebitno znanstveno obdelavo. Spremlja ju lično oblikovana knjižica, z bogatim slovensko-angleškim besedilom. Natančno je opisana zgodovina snemanja ljudskih pesmi in glasbe v Zgornji Savinjski dolini, ki je bila prvič zunaj svojih vasi obširnejše predstavljena v Štrekljevi zbirki Slovenske narodne pesmi. Pozneje je postalo v tem pogledu območje bolje raziskano: nastali so zapiski, glasbene transkripcije, o teh krajih je izšlo tudi nekaj publikacij, nekaj zvočnih izdaj in predstavitve prek radijskih valov. V spremni knjižici je avtor pri večini navedenih pesmi dodal tudi spremno besedilo, bodisi klasifikacijo pesmi, funkcijo pesmi, podatke o njeni
vsebini, splošne etnomuzikološke značilnosti ali posebnosti. V knjižici je ponatisnjenih tudi nekaj starih fotografij, posebej povedna je prva, naslovna, ki predstavlja izsek življenja (verjetno kakšnega praznovanja) v vasi Ljubno pred prvo svetovno vojno. Na fotografiji, posneti pred Gostilno Ledenico, so med množico ljudi ujeti tudi štirje godci.
Uporabna informacija je tudi na zadnji strani knjižice navedena spletna stran, kjer lahko zvemo, kje je bila zgoščenka predstavljena, katere glasbene skupine so ob predstavitvah nastopale, kje je mogoče zgoščenko kupiti, v virtualno knjigo pripomb in pritožb pa lahko vsak tudi doda svoje komentarje.
Maša Marty

FOLKLORNIK, št. 5, 2009 (stran: 171)
avtorica: mag. Simona Moličnik

… kot smo mi Lučani, pravi ljudska pesem iz Luč v Zgornji
Savinjski dolini. Pesem ni ravno stara, saj še lahko sledimo
njenemu izvoru, a med krajani se je prijela in vzeli so jo kar
za svojo "lučko himno". Vsebina zgovorno pripoveduje o
močnemu občutku lokalne pripadnosti in samozavesti pre-
bivalcev, ki sta tako značilna za celo področje Zgornje Sav-
injske doline, da si je njen naslov izposodil avtor zgoščenke
terenskih posnetkov ljudskih pesmi z omenjenega področja
- David Verbuc.
Dvojno zgoščenko je založila Osrednja knjižnica Mozirje v
sodelovanju z Glasbenonarodopisnim inštitutom ZRC
SAZU in Društvom za raziskovanje popularne glasbe
Ljubljana spomladi 2008.
Gre za strokovno utemeljen prikaz bogate in obsežne
ljudske pevske dediščine hribovitega, gora tega, med
skalovje ukleščenega okolja ob slovenski severni meji. Oba
dela sta povsem zapolnjena in vsebinsko bogata. Prvi vse-
buje 53 posnetkov ljudskih pesmi v časovnem obsegu 75
minut, drugi pa 55 posnetkov v trajanju 77 minut. Avtor
David Verbuc se je dela lotil z izjemno natančnostjo, do-
brim poznavanjem etnomuzikološke stroke, tekstoloških
in socioloških posebnosti okolja pa tudi z veliko glasbenega
okusa. Vse pesmi in ostalo gradivo je sam posnel, izbral,
uredil, delal kazala ter napisal bogato spremno besedilo v
priloženi dvojezični (slovensko-angleški) knjižici. Posnetke
je zvočno obdelal dr. Drago Kunej.
Na prvi zgoščenki so pesmi življenjskega kroga. Uvede jo
kratka, minutna pripoved o petju in plesanju nekoč.
Nadaljuje se s pesmimi iz otroškega sveta (uspavankami, zaz-
ibalkami, izštevankami in igrami), sledijo jim ljubezenske
pesmi, ki jih je avtor opredelil kot pesmi za "dekliška in fan-
tovska leta", pa pesmi iz svatbenih običajev, svatovske in druge
„zdravičke" (alpske poskočnice) ter zakonsko življenje.
Zgoščenko skleneta sklopa "Življenje na stara leta" ter "Smrt
in onkraj.“
Drugi del je bolj svobodno zasnovan in se sprehodi skozi
različne tematske sklope, oblike in zvrsti ljudskih pesmi:
od obrednih, pripovednih pesmih, pesmi o poklicih, o pitju in ka-
jenju, o vojakih in vojaščini, o domačih krajih in ljudeh, ne ma-
njka šaljivih pivskih pesmi, pesmi iz repertoarja godcev,
pesmi, ki se pojejo ob plesih, vse do zadnjih štirih, ki jih ni
mogoče uvrstiti v nobeno skupino in so označene kot
Zvočne zapise je avtor posnel na minidisk med letoma
2000 in 2008 v vseh sedmih občinah Zgornje Savinjske do-
line na domovih pevk in pevcev ter njihovih sorodnikov
in prijateljev. Sodelovalo je več kot sto ljudskih pevk in
pevcev. Avtor gradiva je izvirnike poklonil Glasbenonaro-
dopisnemu inštitutu ZRC SAZU.
Pred nami je torej izjemno dragocena zbirka ljudske pevske
dediščine iz Zgornje Savinjske doline, ki kaže na značilnost
tako imenovanega "gostega" petja, kar pomeni, da imajo
pevci radi večglasno petje in dodajajo glasove, kjer le
dopušča harmonija. Pojejo "čez", na "tretjo", na "četrto" ter
dodajajo glasove tudi med spodnji bas in melodijo. Pet- in
šestglasno petje je tukaj tako rekoč samo po sebi umevno.
Prav tako je za to področje značilna posebna obravnava alpskih
poskočnic, tako imenovanih zdravičk, ki se še zmeraj
pojejo ob koncu svatbe. Vsebina v verzih nastaja sproti, dovoljene
pa so tudi pikre opazke.
Zgoščenka je zgovoren dokaz, da je tradicija čvrsto vklesana
med gorovje Zgornje Savinjske doline, zato tudi ljudska
dediščina vztraja. Kljub temu vemo, da jo čas
preoblikuje, zato so zvočni zapisi vsakršnega obdobja
dragocena hramba korenin za poznejše rodove. Še toliko
bolj, če izdelek, kot je zbirka Gorših ljudi na svetu ni / There
are No Finer People in the World, zrcali toliko truda, ljubezni
in znanja, kot je delo Davida Verbuča.

MUSKA, št. 9-10, 2008 (stran: 54)
avtorica: Katarina Juvančič

Gorših ljudi na svetu ni/There are No Finer People in the World: Terenski posnetki ljudskih pesmi iz Zgornje
Savinjske doline
Osrednja knjižnica Mozirje, 2008

21. stoletje ne zaznamuje le prost pretok ljudi, kapitala in idej na globalni ravni, ampak posledično tudi izumiranje živalskih in rastlinskih vrst. Zaradi agresivnih mehanizmov novodobnih oblik kolonizacije izginjajo tudi številni jeziki in njihovi govorci, kulture in njeni ustvarjalci. Obenem pa smo v tem turbulentnem svetu priča številnim oblikam angažirane družbene, politične in seveda tudi glasbene rezistence proti najrazličnejšim kapitalskim in kulturnim hegemonijam ter unifikaciji, ki se udejanjajo regionalno in lokalno. Ob dejstvu, da sta prav procesa lokalizacije in regionalizacije pravzaprav gibali globalizacije, postajajo danes performans in najrazličnejši načini izkazovanja lokalnih specifik pomemben zaznamovalec kolektivne identitete nekega prostora in spomina. Te pa lahko motrimo tudi s strokovnim domačinskim pogledom od zunaj, ki ni nujno institucionalen. Ali povedano drugače - z zavzetim večletnim terenskim etnomuzikološkim in folklorističnim delom izobraženih posameznikov in posameznic, ki ne delujejo znotraj znanstvenih ustanov, se prevlada terenskega dela razpršuje zunaj rigidnih institucionalnih okvirov, metodologija tovrstnega raziskovanja pa se z novimi pristopi dodatno individualizira in osvežuje. Poleg tega pa je zapaziti, da so pomen lokalne dediščine kot kulturnega kapitala za sedanjost in prihodnost očitno prepoznali tudi domači občinski veljaki in meceni, katerih finančna spodbuda (če pustimo ob strani ideološke pretenzije) postaja dobrodošla pomoč tudi pri objavi tovrstnega gradiva s terena. Tako se ploščama dolenjskih (Od Ribnice do Rakitnice; GNI ZRC SAZU, 2003) in notranjskih (Notranjsko - Je šla meglica z jezera; Občina Cerknica, 2008) ljudskih pesmi, katerih izid so (vsaj deloma) podprle regionalne finančne strukture, pridružuje še razkošna dvojna zgoščenka s posnetki iz Zgornje Savinjske doline – Gorših ljudi na svetu ni: Terenski posnetki ljudskih pesmi iz Zgornje Savinjske doline, ki jo je založila knjižnica Mozirje, izid pa je omogočilo kar sedem občin iz tega konca Slovenije. To območje je namreč srčika raziskovalnega etnomuzikološkega dela avtorja Davida Verbuča, mnogim bolj znanega v vlogi glasbenega pisca in glasbenega urednika Radia Študent, ki je v osmih letih regijo prečesal po dolgem in počez. David je tako posnel čez sto ljudskih pevk in pevcev oziroma okoli 1300 ljudskih pesmi, od katerih jih je kar 108 uvrstil na omenjeno zgoščenko. Avtor sicer zvesto sledi tematskim in žanrskim principom, ki jih je za izdajanje ljudskega gradiva kanoniziral že omenjeni inštitut; zraven spadajo bogata slovensko-angleška spremna knjižica z uvodom in strokovnim tolmačenjem posameznih zvočnih zapisov ter kategorična delitev na posamezne sklope - od pesmi življenjskega kroga do skladb, povezanih s poklici, prostim časom, lokalno razširjenimi pesmimi ipd.
Kljub temu pa stroko in splošno javnost z gradivom, v celoti posnetim v 21. stoletju, izziva k ponovnemu premisleku dogmatičnih litanij o skorajšnjem izumrtju ljudske pesemske dediščine, saj se ta vedno znova izumlja in ohranja pri življenju v kontekstih, ki v marsičem presenetijo ali celo presegajo znane znanstvene paradigme. Prav v gojenju domišljije, spontane ustvarjalnosti in tega, kar bi lahko podcenjevalno poimenovali kot spodrsavo spominjanje, je njihova največja moč in odlika.
_Katarina J.

RADIO ŠTUDENT, Ljubljana, 89'3 MHz—oddaja Razširjamo obzorja, 19. 10. 2008, od 15.00 do 16.00; avtor Peter Kus:

(Oddajo lahko na tej povezavi tudi poslušate:

„...sam sem bil najbolj presenečen, da je mogoče tako zanimivo in komunikativno zgoščenko sestaviti iz terenskih posnetkov, ki so vsi nastali šele po letu 2000. Dobršen del takšnega vtisa je tudi posledica zelo pretehtanega izbora, urejanja in strokovnega umeščanja posnetkov, ki je uspel njihovemu avtorju Davidu Verbuču. V Sloveniji sicer izide precej različnih zbirk in zgoščenk ljudskega petja, a gre pogosto za nekritične in folklorno naravnane izdaje, ki bolj ciljajo na domačijska čustva bralcev ali poslušalcev kot pa na njihovo radovednost in željo po neki strokovni podkovanosti. Pričujoča zgoščenka po tej plati izstopa, saj se lahko primerja s kritičnimi izdajami za katere pri nas sicer skrbi Glasbenonarodopisni inštitut pri SAZU. Ta je z dobro tehnično obdelavo posnetkov tudi sodeloval pri nastanku zgoščenke Gorših ljudi. Žal so izdaje terenskih posnetkov kar preredke, pri čemer predvsem mislim na tiste najbolj zanimive posnetke, ki se se skrivajo v arhivih Glasbenonarodopisnega inštituta. Tako bo morda samoiniciativni Verbučev projekt tudi vzpodbuda tej naši instituciji, da bo širši javnosti pogosteje omogočila kritični vpogled v svoje arhive, saj nam bo le tak strokoven in čim bolj obsežen pristop h glasbeni dediščini omogočil tudi bolj kritično presojanje sodobne produkcije na področju poustvarjanja slovenske ljudske glasbe ...“

Ostale predstavitve v medijih:

- Ponedeljek, 23. 6. 2008, ob 20.00 na Radiu Goldi (106,2 MHz): pogovor z avtorjem in predvajanje posnetkov;

- Torek, 1. 7. 2008, od 20.00 do 21.00, v oddaji Slovenska zemlja v pesmi in besedi (Radio Slovenija 1): pogovor z avtorjem in predvajanje posnetkov (voditeljica mag. Simona Moličnik);

- Nedelja, 24. 8. 2008: Radio Študent, Ljubljana, oddaja Globaluna, (avtor in vodja oddaje Mario Batelič)—predstavitev zgoščenke, predvajanje posnetkov in pogovor z avtorjem.

- Nedelja, 7. september, 2008, ob 12.00: Radio Celje, oddaja „Pesem slovenske dežele“ (vodja in avtor Jože Galič) - predstavitev zgoščenke, predvajanje posnetkov in pogovor z avtorjem

- Zgoščenka je bila predstavljena tudi na VTV, Velenje, RTV Slovenija in TVM, Mozirje.


Zvočni primeri

CD B/31 - Gorših ljudi na svetu ni

Peli: Lučki pevci – Franc Bezovnik, p. d. Smrečki (r. 1953), Janez Bezovnik, p. d. Smrečki (r. 1947), Niko Bezovnik (r. 1988), Bojan Čopar (r. 1968), Anton Kumer, p. d. spodnji Jerovčnik (r. 1951), Klemen Matk, p. d. Matkov (r. 1974), Anton Mlačnik, p. d. Gričarjev (r. 1934), Jože Mlačnik, p. d. Gričarjev (r. 1939), Albin Moličnik, p. d. Prekov (r. 1937), Franc Moličnik, p. d. Majkov (r. 1934), Vinko Moličnik, p. d. Prekov (r. 1957), Albin Robnik, p. d. Metuljev (r. 1947), Tomaž Robnik, p. d. Metuljev (r. 1977), Janez Rosc, p. d. spodnji Strmčnik (r. 1982), in Klavdij Strmčnik (r. 1974). Luče, 2007.
Neuradna in ponarodela »himna« kraja Luče. Pevci so povedali, da naj bi bil avtor pesmi nekdanji vaški učitelj. Po besedilu nekoliko drugačno varianto iste pesmi (po vsebini pivsko in brez omemb svetnikov) je leta 1907 v Lučah zapisal zbiralec pesmi Josip Korban (glej Slikovno gradivo). Pod pesmijo je zapisal »vzamejo se poljubna imena navzočih pevcev«, kar priča o prosti prilagodljivosti besedila. V njej so omenjeni prebivalci Luč: Režev (v pričujoči je na istem mestu omenjen fajmošter), Selišnik (v pričujoči na istem mestu župan) in Poberin ter gostilna pri Majdetu, ki jo v pesmi imenujejo za svoj »stari rotovž« (gostilna še vedno obstaja). Gorših ljudi – boljših ljudi.

CD A/1 - Pripoved o petju in plesanju nekoč
Pripovedovala: Marija Voler (r. 1940). Krnica (Luče), 2000.

CD B/26 - Pa zapojmo jeno po ljubensko
Peli: Marija Kramer, p. d. Brclovnik (r. 1923), Jožica Pustoslemšek, p. d. Frgeljeva (r. 1948), Ivko Retko (r. 1952), Frančiška Brglez, p. d. Oreška (r. 1930), Jože Vodušek, p. d. Falent (r. 1944), Alenka Kralj (r. 1943), in Franjo Marolt (r. 1950). Primož pri Ljubnem, 2007.
Po vsej Sloveniji razširjena zabavljiva pesem, ki jo v vsakem kraju prilagodijo in nadomeščajo krajevna imena. Pri tej varianti so omenjeni različni kraji Zgornje Savinjske doline (Ljubno, Luče, Solčava, Mozirje) in širše (Koroška, Pohorje). Zadnjo kitico (»po Oreško«) pojejo, kot je povedala pevka Frančiška, na njeni domačiji Orešnik (Primož pri Ljubnem). Pesem so pevci zapeli »na treko«.