Začetki zavestnega zbiranja slovenskih ljudskih pesmi segajo v sedemdeseta leta 18. stoletja. Leta 1839 izdata prvi zbirki slovenskih ljudskih pesmi Emil Korytko in Stanko Vraz, vendar so ostali kraji iz Zgornje Savinjske doline do preloma 19. in 20. stoletja na področju ljudske glasbe zelo slabo raziskani in v posameznih objavah zastopani s po le nekaj primeri pesmi. Prvo številčnejšo izdajo dočakajo ljudske pesmi iz krajev Zgornje Savinjske doline v obsežni zbirki Slovenske narodne pesmi, ki jo je uredil Karel Štrekelj in je v štirih delih izšla med letoma 1895 in 1923. V njej se je med 8000 slovenskimi ljudskimi pesmimi pojavilo tudi 69 pesmi iz različnih krajev Zgornje Savinjske doline. Med letoma 1904 in 1927 pa je Odbor za nabiranje slovenskih narodnih pesmi (krajše OSNP), ki ga je organiziralo avstrijsko prosvetno ministrstvo v okviru akcije Ljudske pesmi v Avstriji med 12.000 zapisi slovenskih ljudskih pesmi v Zgornji Savinjski dolini, natančneje v krajih Bočna, Ljubno ob Savinji in Luče, s pomočjo svojih članov in zbiralcev Franca Kramarja in Josipa Korbana zapisal 170 ljudskih pesmi, večinoma tudi z melodijami. Od leta 1934 dalje je za zbiranje, raziskovanje in izdajanje slovenskih ljudskih pesmi sistematično, strokovno in profesionalno skrbel Inštitut za raziskovanje slovenske glasbene folklore. Inštitut se je pozneje preimenoval v Glasbenonarodopisni inštitut ZRC SAZU v Ljubljani (krajše GNI), svoje poslanstvo pa opravlja še danes. Kraje Zgornje Savinjske doline je med sodelavci GNI leta 1952 prva obiskala Tončka Marolt in v Lučah med terenskim raziskovanjem ljudskih plesov zapisala in zbrala 52 ljudskih pesmi. Leta 1954 je GNI pridobil svojo prvo snemalno napravo in začel s terenskim snemanjem slovenskih ljudskih pesmi. Tako je že leta 1958 na magnetofonski trak zabeležil 270 pesmi iz Luč, Podveže in Podvolovljeka, ki predstavljajo najverjetneje prve posnetke ljudske glasbe iz Zgornje Savinjske doline. Od takrat pa do danes so sodelavci GNI v različnih krajih Zgornje Savinjske doline (oziroma v krajih Luče, Podveža in Podvolovljek, Solčava, Nova Štifta, Ljubno, Šmihel, Radegunda, Mozirje, Žekovec in Brezje) posneli 566 ljudskih pesmi in 180 inštrumentalnih viž (med njimi tudi pritrkovalske). Poleg tega je za GNI domačinka in muzikologinja Simona Moličnik leta 1993 v Lučah posnela 31 ljudskih pesmi, GNI pa v svojih arhivih hrani še nekaj posameznih zapisov ali manjših zbirk ljudskih pesmi iz Zgornje Savinjske doline, ki so jih zapisali bodisi pevci sami ali pa ljubiteljski zbiralci ljudskega gradiva. Bogato izročilo ljudskega petja v Zgornji Savinjski dolini je predvsem za potrebe oddaje Slovenska zemlja v pesmi in besedi na svojih službenih terenskih obiskih od leta 1979 dalje snemala tudi sodelavka Radia Slovenija (do leta 1990 Radio Ljubljana) Jasna Vidakovič in tako v krajih Luče, Solčava, Ljubno, Konjski Vrh pri Lučah in v Šmihelu posnela okoli 97 ljudskih pesmi in 55 inštrumentalnih viž. Poleg tega je Jasna Vidakovič v okviru Radia Slovenija pripravila tri kasete in eno zgoščenko z ljudsko glasbo iz Zgornje Savinjske doline. To so kasete Pevci iz Luč: Snočkaj sem v enem kraju biu (samozaložba, 1991), Visoka je gora: Solčavski godci in pevci (samozaložba, 1997), Ljudski godci z Ljubnega (samozaložba, 1991) in dvojna zgoščenka »Take ljubezni na svetu ni, kot sva jo imela jaz in ti«; glasbeno izročilo Luč ob Savinji, Slovenija (Občina Luče, 2002). V zvezi z objavljenimi ljudskimi pesmimi iz Zgornje Savinjske doline je treba omeniti tudi lokalnega ljubiteljskega raziskovalca, historiografa, etnografa in zbiratelja ljudskega izročila Aleksandra Videčnika, ki je med svojimi številnimi publikacijami izdal tudi dve knjigi, posvečeni ljudski glasbi v Zgornji Savinjski dolini: Iz roda v rod: domači godci v Gornji Savinjski dolini (Nazarje: Epsi, 1991) in Zgornjesavinjčani od rojstva do smrti (Mozirje: Zavod za kulturo, 1999). V njiju je objavljeno precej ljudskih pesmi (zbranih iz različnih virov), v drugi nekatere tudi z notnimi zapisi. Med zgoraj omenjenimi viri in publikacijami najdemo najobsežnejši in najpoglavitnejši del dosedanje zgodovine zbiranja in izdajanja ljudske glasbe in pesmi v Zgornji Savinjski dolini, ki pa sicer ni integralen. Na terenu sem v različnih krajih vseh sedmih občin Zgornje Savinjske doline (oziroma v občinah Mozirje, Nazarje, Rečica, Gornji Grad, Ljubno, Luče in Solčava) v letih 2000, 2001, 2006, 2007 in 2008 s terenskim snemanjem na domovih pevk in pevcev ter njihovih sorodnikov in prijateljev skušal posneti čim večje število ljudskih pesmi in viž tudi avtor pričujočega teksta. Pri tem sem uspel s snemalnikom na minidiske in mikrofonom zvočno zabeležiti petje čez sto ljudskih pevk in pevcev iz Zgornje Savinjske doline, ki so izvedli okoli 1200 ljudskih pesmi in viž, od katerih je okoli 240 pesmi zdravičk (zdravička je lokalno ime za alpsko poskočnico) in okoli 50 inštrumentalnih viž (originale omenjenih posnetkov sem ob priložnosti priprave in izdaje pričujoče zgoščenke v hrambo in znanstveno uporabo predal Glasbenonarodopisnemu inštitutu ZRC SAZU, Ljubljana). Izmed vsega zbranega gradiva sem za pričujočo zvočno izdajo Gorših ljudi na svetu ni izbral 108 primerov ljudskih pesmi in nekaterih drugih zvočnih posnetkov, ki skušajo celostno, strokovno in na zanimiv, povezan in pomenljiv način prikazati ljudsko pesemsko izročilo Zgornje Savinjske doline. Terenska snemanja, na katerih sem posnel zbrane pesmi in viže, so potekala zunaj primarnega funkcijskega konteksta, v katerem se izvajajo ljudske pesmi (predvsem zaradi redkih tovrstnih priložnosti in tudi zaradi slabše zvočne kakovosti takega snemanja). Pesmi so bile zato posnete na mojo željo ob posebnih, temu namenjenih snemalnih priložnostih, ki so lahko trajale od ene pa tudi do petih ur snemanja, prepevanja in pripovedovanja. Naslov zgoščenke Gorših ljudi na svetu ni je izposojen iz začetka ljudske pesmi, t. i. lučke himne, ki govori o kraju Luče in njegovih prebivalcih (gl. B/31). Sicer ti verzi ne govorijo zgolj o Lučanih in njihovem lokalnem ponosu, ki pravi, da boljših ljudi od njih na svetu pač ni, ampak o prebivalcih vseh krajev in vasi Zgornje Savinjske doline, za katere je na splošno značilna tovrstna lokalna pripadnost in samozavest. Ta se odraža v različnih oblikah družbenega in kulturnega življenja Zgornjesavinjčanov, tudi v ljudski glasbi, o čemer bolj in manj očitno pričajo nekatere ljudske pesmi na pričujoči zgoščenki. Poleg tega ponazarja naslov zgoščenke tudi moje spoštovanje, simpatijo in naklonjenost do Zgornjesavinjčanov, še posebej do vseh pevk in pevcev, ki so zabeleženi na njej, ter do njihove sposobnosti petja in poznavanja ljudskih pesmi. Pričujoča zgoščenka ne predstavlja vseh oblik ljudske glasbe, ki jih je bilo ali jih je še najti v Zgornji Savinjski dolini, temveč zgolj njen pevski del, ki pa je seveda zelo bogat in obsežen. Ljudske pesmi, ki jih najdemo na zgoščenki, so bodisi nastale med ljudmi iz Zgornje Savinjske doline ali pa so v te kraje prišle od drugod ter se tukaj potem širile in se prek lokalne rabe in petja med ljudmi tudi podomačevale, spreminjale in prilagajale okolju. Živele so in ponekod živijo še danes predvsem v širšem kontekstu družbenega življenja Zgornjesavinjčanov, bodisi pri njihovih šegah in navadah letnega življenjskega kroga ali pa so bile del njihovega vsakdanjega življenja in so se prepevale ob delu in po njem, ob druženju in na zabavah. Velik del šeg, navad in drugih priložnosti, s katerimi je bila povezana ljudska glasba v Zgornji Savinjski dolini in tudi širše v Sloveniji, se je ob novem in sodobnejšem načinu življenja bodisi spremenil ali pa izumrl, z njimi pa tudi ljudsko petje in ljudske pesmi. Zgolj nekatere od teh se še zdaj pojejo ob raznih družabnih in zabavnih dogodkih ali celo živijo svoje »drugo življenje«, ko jih lokalne ljudske pevke in pevci pojejo in predstavljajo na odrih. Druge so izginile iz vsakdanje in praznične rabe, ljudje so jih večinoma pozabili in se na mlajše rodove niso prenesle, velik del teh pesmi pa zna po spominu zapeti še marsikdo od starejših. Zgoščenka Gorših ljudi na svetu ni: terenski posnetki ljudskih pesmi iz Zgornje Savinjske doline prinaša obilico tako še živih kot že napol pozabljenih ljudskih pesmi, med katerimi so nekatere bolj in druge manj znane, nekatere zelo stare, druge mlajše, nekatere posebne prav za Zgornjo Savinjsko dolino, spet tretje variante splošno znanih in po celi Sloveniji razširjenih ljudskih pesmi. Prva zgoščenka je sestavljena izključno iz pesmi, ki se nanašajo na življenjski krog, medtem ko je druga zastavljena bolj svobodno in se sprehodi skozi različne tematske sklope ter oblike in zvrsti ljudskih pesmi. Na obeh se znajdejo ljudske pesmi od bolj šaljivih in tudi »kosmatih« pa vse do obrednih, tragičnih in nabožnih. Med njimi so tudi razne kolednice in otroške izštevanke, pivski nagovor, stara ljudska molitev in ljudska anekdota, vse skupaj pa razpršeno povezujejo posnetki pogovorov z nekaterimi pevkami in pevci, ki osvetljujejo in povezujejo tematske sklope zgoščenke. Pri nekaterih pesmih sem pri objavljenih posnetkih namenoma pustil kak uvodni nagovor, vmesno razlago ali spremljajoč smeh, ki poslušalcem približajo vzdušje sproščenih snemalnih priložnosti in lahko ob poslušanju nudijo dragoceno dodatno informacijo. Izbor pesmi je poleg vsebinskega in oblikovnega merila urejen tudi glede na mnoge etnomuzikološke, tekstološke in sociološke značilnosti ter posebnosti gradiva, glede na moško in žensko petje ter glede na čim bolj enakomerno topografsko zastopanost vseh krajev Zgornje Savinjske doline na zgoščenki. Čeprav je slovensko ljudsko petje večinoma večglasno (razen v primerih petja alpskih poskočnic, raznih godčevskih pesmi, uspavank in nekaterih drugih izjem), so pesmi na zgoščenki mnogokrat odpete tudi eno- ali dvoglasno, ponavadi zato, ker pri snemanju ni bilo drugih pevcev ali pa ti niso znali pesmi. Ljudsko petje, ki je bilo v Sloveniji izvajano tradicionalno praviloma brez spremljave z glasbili, v Zgornji Savinjski dolini predvsem v novejših časih mnogokrat spremlja harmonika, kar je mogoče slišati tudi pri nekaterih pesmih na pričujoči zgoščenki. Mnoge pesmi na zgoščenki imajo zanimivo verzno ali glasbeno strukturo, kar mnogokrat nakazuje na njihovo relativno starost. Štiritonske (gl. A/41 in B/46) in pettonske (gl. A/2, A/23, A/39, A/40, B/7, B/8, B/26, B/29, B/38, B/41, B/49 in B/52) melodije posameznih pesmi se pojavljajo mnogokrat bodisi pri otroških ali bolj starinskih pesmih. Za starejšo plast slovenskih ljudskih pesmi je posebej značilen petdobni ritem (gl. A/13, A/16, A/18, A/23, A/26, A/47 in B/3), ki pa je lahko mnogokrat še dodatno zapleten (gl. A/34, B/17, B/25 in B/30). Po številu verzov v kitici lahko prav tako prepoznamo relativno starost ljudske pesmi, pri čemer spadajo nekitične pesmi v najstarejšo še znano plast slovenskih ljudskih pesmi, takoj za njimi pa med najstarejše uvrščamo pesmi z enovrstično (gl. A/39, B/10 in B/52) in tudi z dvovrstično kitično strukturo (gl. A/3, A/16, A/23, A/47, A/50, A/51, B/7 in B/9; dvovrstičnice z refrenom: A/9, B/12 in B/22). Nazadnje bi rad opozoril na nekatere navidezne pomanjkljivosti pri določenih pesmih in na tehnično naravo posnetkov. Nekatere pesmi na zgoščenki niso zabeležene v celoti, bodisi zaradi pozabljenega besedila določenih kitic ali pa se je pesmi pevka ali pevec naučil(a) že v njeni okrnjeni obliki. Kaka pesem je tudi intonacijsko slabše odpeta ali pa se med petjem pojavi kaka napaka in manjši postanek. Ljudje v sedanjosti pač manj pojejo in pri nekaterih, večinoma starejših pevkah in pevcih že peša glas ali spomin, kar pa pri poslušalcih naj ne bi zmanjšalo vrednosti njihovega petja ali posnetih pesmi, od katerih so bile nekatere mogoče kljub določenim izvajalskim ali tehničnim pomanjkljivostim zaradi njihovih posebnosti in etnomuzikoloških vrednosti vseeno vključene v izbor. Sama narava terenskega snemanja ljudskih pesmi vključuje snemanje v ne najboljših snemalnih razmerah in pri tem mikrofon mnogokrat zabeleži poleg petja tudi različne šume iz okolja ali pa se občasno pojavijo pri snemanju neizogibne manjše tehnične napake. Za konec uvodne besede bi rad pozval vse pevke in pevce, pri katerih še nisem snemal, ali njihove prijatelje in sorodnike, da stopijo v stik z menoj, če menijo, da bi lahko s svojim petjem prispevali k ohranjanju ljudske glasbe iz Zgornje Savinjske doline. Pesmi in petje bi prišel z veseljem posnet k njim na dom. Zavedam se namreč, da obstaja v teh krajih še mnogo ljudi, ki znajo dobro peti in poznajo poleg tega mnogo zanimivih, starih in celo napol pozabljenih pesmi, ki bi jih bilo vredno posneti in ohraniti za nadaljnje rodove. Seveda pa se na tem mestu iskreno zahvaljujem vsem še živečim in do zdaj žal nekaterim tudi že preminulim pevkam in pevcem, ki so me sprejeli in so mi bili pripravljeni zapeti in s tem zvočno dokumentirati številne ljudske pesmi. S tem pomembnim dejanjem so pripomogli ohraniti del neprecenljive glasbene zapuščine Zgornje Savinjske doline. Zgoščenka, ki jo imate v rokah, je posvečena vsem njim. David Verbuč Kontakt: david.verbuc@gmail.com (031 838 448)
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar